NASVETI

Pri izbiri parketov na našo odločitev vplivajo sledeči dejavniki:

1. IZGLED 

torej barva in dimenzija parketa. Na razpolago je veliko najrazličnejših drevesnih vrst, od najbolj belih (npr. javor) do skoraj povsem črnih (npr. wenge), različnih struktur in dimenzij.

2. HIGROSKOPIČNOST LESA

je lastnost lesa, ki odraža njegovo sposobnost sprejemanja in oddajanja vlage. Zaradi tega je pri manj stabilnih drevesnih vrstah primerneje izbrati dvo ali tri slojne parkete. Izberimo kvalitetnega proizvajalca, saj je pri teh obdelava veliko natančnejša, lakiranje obstojnejše… V primeru masivnih parketov izberemo stabilnejše drevesne vrste, kot so npr. merbau, tik, iroko, doussie, bambus….

3. TRDOTA LESA 

pomeni, koliko je les odporen na poškodbe. Pri tem je primernejša izbira trših drevesnih vrst, kot so npr. ipe (po lestvici janka kar 2,8-krat trši od hrastovega lesa), jatoba, merbau, bambus strand, tik, kanadski javor …

4. TOPLOTNA IZOLATIVNOST 

pomeni sposobnost prevajanja toplote in je posebno pomembna pri talnem gretju. Zato v primeru talnega ogrevanja izbiramo tanjše, običajno dvo slojne parkete.

Glede na zgoraj zapisane lastnosti priporočamo sledečo izbiro:

V primeru talnega ogrevanja in če vam optično ustrezajo manj stabilne drevesne vrste, vsekakor izberemo 2-slojni izgotovljeni parket debeline 9 do 11mm. Če pa želimo na tleh trajen masiven parket, izbirajmo med stabilnejšimi drevesnimi vrstami merbau, doussie, tik, temni, svetli ali strand bambus itd…, saj masivni parketi zahtevajo bistveno skrbnejše vzdrževanje ustrezne klime v prostoru.

Le ob pravilni izbiri boste s parketom tudi dolgoročno zadovoljni.

Pri talnem ogrevanju izberemo parket, ki je čim boljši prevodnik, torej čim tanjši parket. Priporočamo debelino do 11mm, ki zagotavlja večjo stabilnost in posledično manj raztezanja ter zmanjšuje pojavnost špranj med parketnicami.  

Stabilnejši od masivnih parketov so dvo in več slojni parketi, saj jim zaradi prečne postavitve spodnje plasti lesa le-ta onemogoča tolikšno raztezanje in krčenje.

Vsekakor so boljša izbira tovarniško lakirani ali oljeni parketi, saj je pri teh vsaka deščica posebej lakirana, kar pomeni, da se v zimskem času, ko se parket zaradi suhega zraka običajno krči in nastajajo špranje med posameznimi parketnicami, lak na teh stikih ne spoka, kot je to v primeru na objektu lakiranega klasičnega parketa. Ko se bodo spomladi rege zaprle-zmanjšale, bo namreč pri masivnem parketu spokan lak še vedno viden, v primeru tovarniško lakiranega parketa pa tega pojava ne bo.

Pomemben je tudi izbor pravilne vrste lasa saj so določene bolj higroskopične (bolj podvržene sprejemanju in oddajanju vlage in s tem manj stabilne) kot npr. bukev in zato neprimerne za uporabo na talnem gretju. Najstabilnejša drevesna vrsta je teak.

V primeru polaganja na talno gretje obvezno priporočamo leplenje parketa, zaradi boljše prevodnosti, saj bi v primeru plavajočega polaganja, plast podložne pene predstavljala dodatno toplotno izolacijo in s tem slabšo prevodnost.

Izbira ustrezne finalne zaščite parketa je zelo pomembna za končni izgled in za lastnosti talne obloge, ki jih s tem dobimo.

Oljen parket ne nudi površinske zaščite lesa, temveč lesu z globinsko impregnacijo zapre pore. S tem ohranimo naraven ton lesa, površina je povsem mat in bistveno toplejša na dotik kot pri lakiranem parketu. Prednost olja je da nam nudi možnost sanacije poškodb z lokalnimi popravili, z lokalnim brušenjem in z oljenjem, s čimer poškodbe povsem nevidno odpravimo. Oljene parkete je potrebno, odvisno od bremenjenosti prostorov, ponovno oljiti cca. 1x letno. To je preprost postopek nanosa olja s krpo po površini, po cca. 15 minutah, ko les olje vpije, odvečno olje obrišemo do suhega. Postopek lahko brez večjih težav izvedemo sami.

Lakiran parket je površinsko zaščiten z lakom. Pri gotovih parketih je to običajno 6-7 slojev laka, masivne parkete na objektu običajno lakiramo 3x. Tovarniško nanesen lak je UV utrjen, zaradi česar je bistveno bolj odporen proti obrabi. Lakirane parkete lahko saniramo samo s ponovnim brušenjem in z lakiranjem po celotni površini položenega parketa. V primeru tovarniško lakiranih parketov so možne lokalne zamenjave posameznih lamel, ki pa so smiselne samo ob res velikih poškodbah. Večina lakiranih parketov s časom na UV svetlobi dobi rahlo rumenkast ton.

Pri nas še vedno velja stereotip, da mora biti v kopalnici keramična talna obloga. Vendar je kvalitetna lesena talna obloga naravna, trajna, topla in proti drsna in s tem zagotavlja posebno doživetje v kopalnici.

Za ta namen je najbolj priporočljiva uporaba parketa “ladijski krov”.  Ime je dobil, ker spominja na obloge na ladjah. Značilnost tega parketa je, da imajo parketnice daljše pero kot utor, zaradi česar pri polaganju nastanejo rege širine 5 mm. Te rege nato zapolnimo s posebno tesnilno maso (običajno v črni barvi), ki preprečuje prehod vode skozi rege med parketnicami, hkrati pa s svojo elastičnostjo prenaša obremenitve, ki nastanejo zaradi vlage in temperature v prostoru. Po finalnem brušenju parket zaščitimo z naravnimi olji.

Seveda pa se zaradi ekstremnih klimatskih razmer v teh prostorih lahko uporabljajo samo najodpornejše in najstabilnejše drevesne vrste, kot npr. teak.

V kopalnico lahko vgradimo tudi večslojne, tovarniško izgotovljene parkete, ki so narejeni posebej za ta namen. Z dodatno oljeno zaščito preprečimo vdor vlage v lesno strukturo, 3D-obdelava vrhnjega sloja pa nam zagotavlja nedrsno podlago in posebno ugodje ob hoji.

Naravni materiali se vedno prilagajajo klimatskim pogojem v prostoru. Tako parket, ki je tovarniško sušen na 8 do 11% vlage, potrebuje za svojo dimenzijsko stabilnost 45 do 60% zračne vlage pri 15 do 25^oC. Odstopanje od te ravnovesne vlažnosti bo imelo za posledico razsuševanje parketa (nastajanje reg med parketnicami) ali napenjanje parketa.

Ravnovesna vlažnost lesa v odvisnosti od relatvne zračne vlažnosti in temperature v prostoru je podrobneje predstavljena v spodni tabeli.